Sveti Oton - škof

Opis

Sv. Oton – škof

Zavetnik: pomočnik pri vročici, steklini in strahu pred vodo

Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto med pridigo. Včasih drži v rokah model cerkve, ob nogah mu leži lev ali pes. Lahko ima tudi puščice in žeblje. Lev simbolizira silno korajžo s katero je deloval. Pes simboliziora silno zvestobo – do papeža – do svojega gospodarja.

Rodil se je leta 1061 na Švabskem, umrl pa 30. junija 1139 v Bambergu.

          Družina: Izhajal je iz rodu plemenitih Albeških grofov; imel je brata Friderika, starši pa so jima kmalu umrli. Potem ko sta z bratom Friderikom ostala siroti, ju je pot zanesla na Poljsko, kjer je Oton doštudiral in bil posvečen v duhovnika.

          Judita, sestra cesarja Henrika IV., zaročena s poljskim vojvodom Vladislavom, ga je vzela za dvornega kaplana na poljski dvor. Tu si je pridobil zaupanje cesarja Henrika IV., ki mu je zaupal nadzor nad zidavo stolnice v Speyrju, pozneje pa ga je vzel k sebi in mu podelil službo državnega kanclerja.

          Cesar je bil v tistem času v hudem sporu s papežem, ker je sam nastavljal škofe in opate (“investiturni boj”), Oton pa je, zvest Rimu in dvoru, ves čas deloval za spravo. Škofijo v Augsburgu je odklonil, pozneje pa sprejel škofovski sedež v Bambergu, pod pogojem, da ga potrdi in posveti papež. Njegova prizadevanja so v veliki meri prispevala k podpisu slavnega konkordata v Wormsu leta 1122.

          Oton je bil skrben škof in goreč dušni pastir. Dohodki njegove škofije so bili silno veliki, Oton pa je vse porabil za dobro škofije in revežev. Osebno je živel skromno, celo revno, ko pa je šlo za dobro drugih, mu ni bilo žal ne časa ne denarja. Sezidal je več kot 14 cerkva, okoli 27 samostanov, najbolj pa je bil ponosen na dva hospitala – ustanovi za reveže.

          Vse življenje si je želel samostanskega miru; dosegel pa ga je šele po smrti, ko so ga pokopali v samostanu Michelsberg v Bambergu. Njegova grobnica je še ohranjena.

Goduje: 30. junija.