Sveti Robert Bellarmin, škof

Opis

Sv. Robert Belarmin – škof

Plemenita in pobožna družina, zlasti pa materina vzgoja, so Robertu že v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in Marije. Bil je nadarjen in bister otrok s čutom za čisto življenje. Globoko veren mladenič je s štirinajstimi leti vstopil v jezuitski kolegij v domačem kraju in prejel odlično izobrazbo, s sedemnajstimi leti pa se je odločil, da vstopi v jezuitski red. V Rimu je kljub bolezni blestel v študijih in bil najboljši slušatelj. Po končanem filozofskem študiju so ga poslali v Firence za učitelja v tamkajšnjem kolegiju. Bil je odličen govornik in velik latinist, po postavi sicer majhen, a prodornega glasu. S pridigami je hitro zaslovel, ne samo v Firencah, pač pa tudi drugje. Kmalu so ga premestili v univerzitetno mestece Mondovi v Piemontu, po treh letih pa v Padovo. Iz Padove ga je pot vodila v belgijsko mesto Louvain, kjer je bil leta 1570 posvečen v mašnika. Jezuiti so v času njegovega bivanja v Louvainu smeli odpreti tečaj za bogoslovje. Bellarmin je bil prvi profesor, postal je študijski prefekt in spiritual.

Zaradi načetega zdravja so ga po nekaj letih poklicali v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let profesor teologije, ki je proučevala sporna vprašanja med katoličani in drugoverci. Njegova predavanja so bila dobro obiskana in iz tega je nastalo Bellarminovo najznamenitejše delo »Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere«. Ko mu je zdravje odpovedalo, so ga imenovali za spirituala v rimskem kolegiju. Tu je bil med njegovimi gojenci tudi Alojzij Gonzaga, ki ga je Bellarmin zelo cenil in si prizadeval za njegovo beatifikacijo.

Ko je nekaj časa preživel kot provincial v Neaplju, ga je papež Klemen VIII. poklical v Rim za svojega teologa. Kljub temu, da si ni želel, je bil imenovan za kardinala. Rim je zapustil še enkrat, ko ga je zaradi nestrinjanja z njim papež poslal za nadškofa v Capuo blizu Neaplja. V Rim se je vrnil po papeževi smrti in do svoje smrti deloval v različnih visokih službah rimske kurije.

Povsod, je bil mil predstojnik, vesele in duhovite narave, ponižen in skromen, človek tihe molitve. Njegova posebna skrb so bili reveži, za katere je razdal večino svojih dohodkov. Ljudje so začutili njegovo svetost in ga imeli radi, kar dokazuje tudi dejstvo, da so mu na mrtvaškem odru razrezali obleko in kot relikvije odnesli vse, kar so mogli doseči. Na lastno željo je pokopan poleg sv. Alojzija Gonzage v cerkvi sv. Ignacija v Rimu.

Zavetnik: odvetnikov, katehistov, katehumenov; nadškofije Cincinnati I.

Upodobitve: Upodabljajo ga v oblačilu jezuitov z biretom ali pa v kardinalskih oblačilih. Nosi brado, kot atributa pa ima križ in knjigo.

Goduje: 17. septembra.