Sv. Notburga - kmetica

Opis

Notburga – zavetnica kmetic.

Svetnico upodabljajo s srpom v roki, kot deklo z molznikom, z vrčem mleka in hlebcem kruha v predpasniku.

Zavetnica: služkinj, kmetov in za srečen porod, proti boleznim živine, pri kmečkem delu.

Rodila se je leta 1256 klobučarju in kmetiču v tirolskem mestu Ratenburg. Mati jo je dobro vzgojila in jo predvsem učila, naj povsod v naravi gleda Boga. Stara osemnajst let, je šla Notburga služit v bližnji grad. Tam je bila najprej dekla, potem vratarica in slednjič kuharica. S privoljenjem graščakinje je veliko razdala revežem. Po gospodarjevi smrti je prešel grad v last njegovemu sinu; ta sicer ni bil napačen človek, toda preveč pod vplivom skope in trdosrčne žene. Notburgi ni dovolila podpirati siromakov, češ, kar preostaja, naj raje dobe prašiči. Ko je Notburga nekoč nesla siromakom, kar si je bila odtrgala od ust, jo je mladi grof prestregel in z ženo sta ji takoj odpovedala službo.

         Notburga je šla služit k nekemu kmetu v vas Eben. Izgovorila si je, da bo smela vsako soboto pustiti delo, brž ko bo pri bližnji cerkvi sv. Ruperta zazvonilo k nedelji, (ponavadi se je "delopust" zvonil ob štirih popoldne v soboto - v zimskem času pa ob treh popoldne), da se bo pripravila za Gospodov dan. Neko soboto ob žetvi je bilo posebno veliko dela. »Delo moramo dokončati, Notburga,« je dejal kmet. Dekla je odvrnila: »Naj srp odloči med teboj in menoj, gospodar.« Notburga je tedaj dvignila srp, izpodmaknila roko in srp je obvisel sam v zraku. Njivo, na kateri naj bi se to zgodilo, ljudje še dandanašnji imenujejo »božja njiva«.

          Z Notburgo je od gradu, kjer je prej služila, odšel tudi božji blagoslov. Gospodarica je zbolela. Notburga si je bila izprosila od gospodarja, da je smela iti bolnici streč. Žena je spokorno umrla. Ko se je pozneje grof oženil z blago Marjeto, sta vzela Notburgo nazaj in spet je bil gradu v blagoslov.

         Tam je Notburga tudi umrla, stara oseminštirideset let. Pokopali so jo v Ebnu. Njen grob so obiskovali romarji od blizu in daleč. Romarska knjiga hrani številna imena slovenskega izvora, znamenje, da je bilo njeno češčenje razširjeno tudi med nami.