Sv. Ambrož - škof - 4

Opis

Sv. Ambrož – škof

Je zavetnik – čebelarjev, vinarjev, policistov.

Upodablja se  v škofovskem ornatu, z grozdom v roki, z vrčem ali s čebeljim panjem.

Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), kjer je bil njegov oče Avrelij Ambrož cesarski namestnik. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po zgodnji moževi smrti okrog 354 s tremi otroki – od katerih je bil Ambrož najmlajši – vrnila v svoje očetno mesto Rim.

          Bil je vojak in poslan v Milano. Bil je komaj dve leti v mestu, ko je umrl tamkajšnji arijanski škof Avksencij, ki ga je bil umestil cesar Konstancij. Ko so se vneli nemiri ob volitvah novega škofa v Milanu med arijanci in katoličani, je Ambrož z oddelkom vojakov kot sodniški namestnik stopil v cerkev, da bi pomiril sprto množico. Ko je končal svoj poziv k mirnim volitvam, je neki otrok je zaklical: »Ambrož naj bo škof!«, kar je poprijela vsa cerkev: „Ambrož je naš škof!” »Tako se je zgodilo, da so se tisti, ki so bili poprej hudo sprti zdaj v čudežni in neverjetni slogi zedinili zanj.«

          Škofovsko službo je začel s tem, da je svoje zlato in srebro razdelil med reveže, nepremičnine pa cerkvam; le sestri redovnici je izgovoril letno podporo. On, ki je dotlej bil navajen na najimenitnejše življenje, je odtlej živel v največjem uboštvu: razen sobot in nedelj se je vsak dan strogo postil; na področju svoje škofije ni hodil nikamor v gosti. [14] Ko so mu zdravniki strogi post odsvetovali kot zdravju škodljiv, je smehljajoč se odvrnil: „V preobjedenosti so že mnogi našli smrt, v postu pa še nobeden.” Kot škof je sklenil, da bo vsak dan maševal, vsako nedeljo pridigal ter obiskal vse župnije v obsežni milanski metropoliji, h kateri je spadalo petnajst škofij. Pridigal je tako prepričljivo, da so ga pazljivo poslušali tudi posvetneži. Kadar je priporočal devištvo, je bil tako prepričljiv, da mnoge matere svojih hčera niso pustile k maši, da ne bi ob poslušanju zgubile željo po poroki in napravile obljubo čistosti. Njegovo stanovanje je bilo širom odprto za vse, ki so bili pomoči ali nasveta potrebni. [12] Tako pravi o njem Avguštin:

          V cesarskem mestu se je vztrajno bojeval proti razvadam in zlorabam. Ni prizanašal bogatašem, „ki se ponašajo s konjskim in pasjim rodovnikom”, na reveže pa pozabljajo; grajal pa je tudi reveže, „ki nimajo tunike in grižljaja za jutri, pa se opijajo po krčmah”. Revežem pa je bil pravi oče. [16] Leta 377 so Goti opustošili Trakijo in Ilirijo ter ujetnike prodajali kot sužnje. Ambrozij je opogumljal škofe, duhovnike in vernike, naj kupujejo te nesrečnike. Sam je prednjačil z zgledom, ko je za to porabil vse svoje prihranke, pa je razprodal dragocene cerkvene posode ter odgovarjal tistim, ki so se nad tem pohujševali: „To je tisto zlato, ki ima resnično vrednost; to je Kristusovo zlato, ki osvobaja od smrti.”

          Tudi cesarju Teodoziju je prepovedal vstop v stolnico v Milanu, preden opravi pokoro za poboj v Solunu.

Goduje – 7. December